Z navadnimi ventili je reguliranje temperature na radiatorjih zelo oteženo. Ko ventil zapremo, je radiator hladen, ko ga samo malo odpremo, je že vroč – vmesna stopnja po navadi ni mogoča. Zato ljudje regulirajo temperaturo z odpiranjem oken. 

Da bi se temu izognili, uporabljamo termostatske ventile. Od navadnih se ločijo po tem, da imajo na glavi številke, ki označujejo koliko je ventil odprt. V tej glavi je polnilo, ki se razteza in krči skladno s temperaturo prostora. Na ta način uravnava dotok vode v radiator in s tem temperaturo prostora.

Da. Za 1^oC nižja temperatura v prostoru pomeni 5-6% prihranka pri energiji. 

S samodejnim uravnavanjem temperature se poveča tudi udobje v prostoru: previsoke temperature imajo namreč za posledico suh zrak, vroči radiatorji pa pospešijo kroženje zraka in s tem prahu. Vroč zrak je suh in suši kožo, prah pa lega na sluznice, sili na kašelj ipd. Vsemu temu se pri uporabi termostatskih ventilov izognemo.

Zelo pomembno pri termostatskih ventilih je, da jih po končani kurilni sezoni do konca odpremo. Poleti je zaradi višjih temperatur (nad 20 °C) termostatska glava pogosto zaprta. S tem se obremenjuje sedež ventila in tesnilo, na osi ventila pa se nabira vodni kamen. Če ventil odpremo na maksimalno pozicijo, mu s tem preprečimo da “zablokira”. Na ta način se ob začetku kurilne sezone izognemo slabi volji, če ventili svoje funkcije ne opravljajo tako, kot bi jo morali. Koristno je tudi, da pred kurilno sezono dobro očistimo reže na termostatski glavi, skozi katere se giblje zrak. Tako omogočimo boljše zaznavanje temperature in s tem hitrejšo odzivnost termostatske glave.

Vzemimo za primer večjo družinsko hišo ali blok. V kurilnici v kleti je črpalka, ki pošilja vodo po ceveh centralne kurjave. Voda raje kroži po radiatorjih, ki so bližje črpalki (v spodnjih nadstropjih), medtem ko zaradi večjih uporov nerada zahaja v oddaljene radiatorje v zgornjih nadstropjih. Tako vode v zgornja nadstropja pride manj in še nekoliko ohlajena je. Posledica so neenakomerno ogreti prostori (stanovanja) v objektu. Za odpravo tega problema je potrebno objekt nujno hidravlično uravnotežiti oziroma zbalansirati.

Hidravlični balans je sestavljen iz vrste ukrepov, ki pripomorejo k temu, da se voda čim bolj enakomerno porazdeli po radiatorjih v objektu. Najenostavnejši in v večini primerov zadosten ukrep je omejitev pretoka.

To pomeni, da na ventilih nastavimo oz. omejimo pretok. V spodnjih nadstropjih pripremo (omejimo pretok) na radiatorjih in tako prisilimo vodo, da se dvigne v zgornja nadstropja. Na ta način pride večja količina vode v oddaljene radiatorje in objekt je bolj enakomerno ogret.

Izkušnje v praksi kažejo, da je najbolj smiselna v prvi sezoni zamenjava (vgradnja) termostatskih ventilov s pred nastavitvijo pretoka.

Po vgradnji termostatskih ventilov začnejo stanovalci zapirati okna, regulirati temperaturo in se obnašati bolj varčno.

Na ta način se voda, ki potuje proti vrhu objekta, manj ohladi v vmesnih stanovanjih. Tako v zgornja nadstropja avtomatično prihaja voda višje temperature in pritiska, tudi zgornja stanovanja se dovolj ogrejejo in po navadi nadaljnji ukrepi hidravličnega uravnoteženja niso potrebni.

Po prvi sezoni se najbolje v praksi vidi, če nekateri deli objekta še vedno niso dovolj ogreti oziroma če prihaja do šumenja v ceveh. V tem primeru je priporočljivo zamenjati še navadno (staro) obtočno črpalko z novo (frekvenčno).

Na ta način se tudi investicija porazdeli na daljše časovno obdobje in stanovalci se za ukrep lažje odločijo.

Termostatska glava vsebuje medij, ki se širi, če temperatura v prostoru narašča, in se krči, če temperatura v pada. Širjenje medija v tipalu povzroči, da igla ventila zapre dotok tople vode v radiator. Če je v prostoru hladno, se medij skrči in dotok vode v radiator se poveča – preprosto, avtomatsko in popolnoma brez dodatne energije za regulacijo.

Tipala termostatskih glav lahko vsebujejo različne delovne medije. Zaradi obilice prednosti je Danfoss za polnjenje svojih glav termostata RA 2000 izbral plin. V primerjavi z drugimi mediji plin hitreje reagira na spremembe temperature okolice, zato prostor ohranja kar naj konstantnejšo temperaturo.

Na ta način je bolje izkoriščena tudi ”prosta toplota”, to je toplota sončnega obsevanja, razsvetljave, kuhinjskih aparatov in toplota, ki jo oddajamo ljudje. Velika prednost je tudi v tem, da plin ohranja sposobnost natančnega reguliranja temperature skozi celotno življenjsko dobo termostatske glave. Z drugimi besedami, kvaliteta in lastnost plina ostajajo nespremenjene ne glede na starost termostatske glave.